Učiteljica

Predstava Učiteljica se dogaja v prazni učilnici, prostoru pričakovanja in domišljije, v katerem učenci skozi raziskovanje in lastne predstave poskušajo odkriti, kdo je učiteljica. Govori o obdobju, ko prvič vstopimo v šolo in se srečujemo s številnimi vprašanji, ki jih odpira to novo okolje. Nastala je po predlogi istoimenske slikanice avtorice besedila Susanne Mattiangeli in ilustratorke Chiare Carrer.

Šolska vrata se odprejo in z rumeno rutko okoli vratu prvič vstopimo v prazno učilnico. Nov svet, ki ga počasi polni domišljija. Kaj vse se bo tu zgodilo in kdo bomo postali, ko bomo čez nekaj let zapustili ta prostor? Učilnica je polna stolov in klopi. Na steni je ogromna zelena tabla. Nad tablo pa tiktaka ura, ki naznanja, da bo v učilnico čez nekaj trenutkov vstopila – učiteljica!

Kdo je učiteljica? Kako si predstavljamo to osebo, ki bo ostala v našem spominu, tudi ko ne bomo več sedeli v šolski klopi? Preden vstopi, nam po glavi rojijo podobe in predstave o njej.

Učiteljica ima lahko mnogo podob. Dokler je ni v učilnici, se lahko pojavi v različnih oblikah. Lahko s table skoči kot skica, lahko se sestavi na računalu, lahko je z nami le v obliki zvoka. Medtem ko jo pričakujemo, si predstavljamo, kje vse bi se lahko skrivala. Med čakanjem sami prevzemamo vlogo učiteljice, da bi lahko bolje razumeli, kdo sploh je.

Učiteljica je nekdo, ki te nauči poštevanko in kako se pravilno zapiše tvoje ime. Učiteljica te nauči risati in brati. Nauči te, kako se v angleščini reče šola in kako narediti preval nazaj. Nekatere učiteljice so tako visoke, da komaj vstopijo v razred, druge so majhne. Kadar je učiteljica dobre volje, se smeji, kadar je jezna, pa kriči, da se trese cela šola.

Sedimo v šolski klopi in še vedno čakamo, da vstopi učiteljica. Še vedno poskušamo predstavljati, kakšna bo naša učiteljica. Tista, ki bo našo učilnico spremenila v prostor, v katerem nam bo prijetno. V prostor, v katerem lahko odkrijemo cel svet. V prostor neskončne domišljije.

Učenci sedijo v prazni učilnici. Čakajo, da se bo začel pouk. Ampak da bi se pouk začel, moramo najprej najti učiteljico. Učenci se počasi opogumijo in začnejo raziskovati prostor okoli sebe. Kar naenkrat učilnica oživi – šolski predmeti dobivajo drugačne pomene, sestavljajo podobe in jih spet razstavljajo ter pomagajo učencem, da bi razumeli, kdo je učiteljica. Predmeti niso več le predmeti – zdaj skupaj z učenci živijo v učilnici in pripovedujejo zgodbe. Vse, kar je v učilnici, postane sredstvo, ki nam bo pomagalo priti do odgovora na vprašanje, kdo je učiteljica. Njena podoba se izrisuje na tabli, sestavlja se iz matematičnih pripomočkov, vznikne iz globusa, najdemo jo v prikazu človeške evolucije in če dobro prisluhnemo, jo morda lahko celo zaslišimo v srcu, ki tiho utripa v človeškem telesu.

Katera podoba je prava? Kateri glas zveni kot glas učiteljice?

Učiteljica ni ena sama. Učiteljic je mnogo in še več. In vsaka je drugačna.

»Učiteljice čez čas postanejo učiteljice nekoga drugega. Mogoče jih še kdaj srečamo, na ulici, v kinu, v trgovini, in videti so odrasle kot drugi ljudje. Toda ko srečaš učiteljico, razumeš. Veš, da je bila nekoč učiteljica.«

Premiera: 12. februarja 2026, Mali oder LGL

Lucija Trobec je po končanem študiju Primerjalne književnosti in literarne teorije vpisala študij gledališke režije na AGRFT Ljubljana, kjer zaključuje študij. Med študijem je v Lutkovnem gledališču Ljubljana v okviru programskega sklopa BiTeater režirala lutkovno otroško predstavo Desetnica. V domačem kraju je vodja gledališke skupine, s katero redno ustvarja gledališke predstave in druge dogodke. Tam vodi tudi gledališko-plesne delavnice za otroke. V času študija je asistirala pri predstavah v Prešernovem gledališču Kranj, SNG Drama Ljubljana in LGL. 

Luna Pentek se je po treh letih študija primerjalne književnosti in literarne teorije prepisala na AGRFT, kjer je diplomirala iz dramaturgije in scenskih umetnosti. Med študijem je sodelovala pri petih akademijskih produkcijah in za dve prejela nagrado zlatolaska za uprizoritveno dramaturgijo. Kot asistentka dramaturgije je sodelovala pri predstavah v SNG Drama Ljubljana, SMG in Prešernovo gledališče Kranj ter kot dramaturginja pri predstavah v drami SNG Maribor in LGL.

Katarina Planinc je vizualna umetnica, scenografka, oblikovalka vizualnih podob lutkovnih uprizoritev in lutkovna tehnologinja. Izobraževanje na področju umetnosti in oblikovanja je začela na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, in sicer na smeri unikatno oblikovanje, kjer je leta 2018 diplomirala. Študij je nadaljevala na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo na smeri scenografija, kjer je program zaključila z nalogo Desetnica – likovna podoba kot izhodišče lutkovne interpretacije. Tehnološko znanje o oblikovanju in izdelavi lutk je tri leta pridobivala v delavnici Lutkovnega gledališča Ljubljana pod mentorstvom različnih lutkovnih tehnologov. Kot ustvarjalko jo močno zanimajo oblikovanje lutk in izrazne možnosti tega medija, pomembna ji je lutkovna tradicija v povezavi s sodobnimi praksami.

Jasna Vastl se je po krajšem študiju arhitekture vpisala na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, se med študijem izpopolnjevala v Bratislavi in leta 1997 diplomirala iz vizualnih komunikacij. Leta 2002 je končala magistrski študij scenografije in kostumografije na AGRFT. Od leta 2010 predava predmet scenografija – prostori igre, na isti akademiji. Ustvarja na področjih scenografije, kostumografije in oblikovanja lutk. Kot avtorica je sodelovala z večino slovenskih gledališč, pa tudi v tujini (Srbiji, Avstriji, Nemčiji in na Hrvaškem). Ustvarila je več kot 80 scenografij in več kot 60 kostumografij ter ducat likovnih podob za lutkovne predstave. Leta 2019 je v Lutkovnem gledališču Ljubljana režirala svojo prvo lutkovno predstavo Nasvidenje. Živi in dela v Škofji Loki.