Podeljene Pengovove listine in Klemenčičeva nagrada
Klemenčičeva nagrada za življenjsko delo je letos podeljena Silvanu Omerzuju, vsestranskemu lutkovnemu in likovnemu ustvarjalcu, scenografu in režiserju. Njegovo ustvarjanje presega delitev na posamezne zvrsti in gradi edinstven umetniški univerzum, ki prepleta likovno, kiparsko, dramsko in lutkovno umetnost. S skoraj petdesetletnim opusom, prežetim z izjemno likovno domišljijo in globoko mislijo, je Omerzujevo delo edinstven in trajen fenomen, ki subtilno oblikuje podobo slovenskega lutkovnega prostora.
Pengovove listine za vrhunske stvaritve na področju lutkovne umetnosti so prejeli:
Matija Solce – ena najizvirnejših ustvarjalnih sil sodobnega slovenskega lutkarstva. Kot lutkovni ustvarjalec, režiser in skladatelj s svojimi site-specific projekti presega ustaljene gledališke forme. Njegovo delo, prežeto z avtorsko drznostjo in družbeno angažiranostjo, odpira nove estetske in vsebinske mejnike ter soustvarja prepoznavno podobo lutkovne umetnosti za odrasle.
Katja Povše – lutkovna ustvarjalka, režiserka in pedagoginja. S svojim večdesetletnim opusom, prežetim s subtilno poetiko in estetsko dovršenostjo, ustvarja prepoznavne in izjemne uprizoritve za otroke in odrasle. Njeno delo sodi med najizrazitejše dosežke sodobnega slovenskega lutkarstva.
Maja Kunšič – igralka, animatorka in interpretka, prepoznavna po subtilni animaciji in močni odrski prezenci, s katero suvereno prehaja med uprizoritvami za otroke in zahtevnejšimi predstavami za odrasle. Zaradi svoje ustvarjalne širine velja za eno najvidnejših ambasadork slovenskega lutkarstva.
Komisijo za podelitev nagrad so sestavljale: Katarina Klančnik Kocutar (dramaturginja), Martina Maurič Lazar (igralka in režiserka) ter Ajda Rooss (dramaturginja in gledališka ustvarjalka).
Ob tej priložnosti je Agata Freyer, oblikovalka lutk, scenografka, kostumografka in akademska slikarka, prejela častno članstvo svetovne UNIME, ki ji ga je na 24. kongresu UNIMA Internationale, 4. septembra 2025 v Chuncheonu, Južna Koreja, podelila UNIMA International. Častno članstvo UNIME se podeljuje od leta 1929 posameznicam in posameznikom z izjemnimi zaslugami za razvoj lutkovne umetnosti.
***
UNIMA Slovenija, kot nacionalni center mednarodne organizacije UNIMA, si s podeljevanjem nagrad prizadeva za prepoznavnost slovenske lutkovne umetnosti doma in v svetu, ohranjanje lutkovne dediščine ter spodbujanje inovativnih in raziskovalnih praks. Klemenčičevo nagrado in Pengovovo listino podeljuje od leta 2009, s čimer izpostavlja vrhunske dosežke ter ključne prispevke k razvoju slovenskega lutkarstva.
Posebna pozornost je namenjena tudi pretoku znanja, strokovnemu razvoju, spremljanju svetovnih trendov ter razvoju digitalnih platform. UNIMA Slovenija je tako vzpostavila spletno platformo Lutka, ki omogoča celostno spremljanje in raziskovanje sodobne lutkovne umetnosti, združuje kritiška besedila mlajše generacije, dokumentarne portrete vidnih ustvarjalcev in strokovno publicistiko ter prispeva k poglobljenemu razumevanju in nadaljnjemu raziskovanju lutkovne umetnosti.
Podelitev Klemenčičeve nagrade in Pengovovih listin za leto 2025
Obrazložitve
Komisija v sestavi Katarina Klančnik Kocutar, dramaturginja, Martina Maurič Lazar, igralka in režiserka, ter Ajda Rooss, dramaturginja in teatrologinja, je dne 29. aprila 2025 soglasno sklenila, da:
Klemenčičevo nagrado za življenjsko delo na področju lutkarstva in lutkovne umetnosti prejme
SILVAN OMERZU
Umetnost Silvana Omerzuja ima več imen. Ko je razstavljena v galerijskem prostoru, jo poimenujemo likovna, kiparska, dramska ali lutkovna postavitev. Na papirju postane risba, grafika ali ilustracija. Na odru zaživi kot lutkovna predstava, predstava z lutkami ali preprosto – gledališče. Vse to in več tvori Omerzujev edinstveni univerzum, ki v svojem prehajanju med vrstami, zvrstmi, žanri in govoricami prikazuje misli in govori slike, ki se nas dotikajo prav tako neopisljivo in neulovljivo, kot je večplasten njegov glasnik.
Od tehnoloških izkušenj in likovnih asistenc v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v Ljubljani, po usposabljanjih v delavnicah izdelovalcev lutk in srečanjih s češkim lutkarstvom v Pragi v devetdesetih preide v polje ustvarjanja, lastnega oblikovanja in edinstvene lutkovne misli.
Z Janom Zakonjškom ustanovita gledališče Konj in v naslednjem desetletju uprizorita zavidljivo število predstav, ki danes veljajo za prelomne v razvoju sodobnega slovenskega lutkovnega gledališča: Hudič in pastir (1992), Napravite mi zanj krsto (1993), Don Juan (1995), Kralj Ubu (1998), Oltarček dona Cristobala (1999) in Woyzcek (2001). Izbira tematike in obravnavanje lutke kot resnega gledališkega materiala je v njunih predstavah s spojem močne in specifične likovnosti ter disciplinirane režije in animacije odprlo pomembne horizonte lutkovnega razmišljanja.
Tudi kot samostojni avtor se Silvan Omerzu podpisuje pod vrsto uprizoritev, ustvarjenih v obeh slovenskih javnih lutkovnih gledališčih, številnih drugih institucionalnih gledališčih, na neodvisni sceni ter v uglednih lutkovnih ustanovah v tujini.
Med njegovimi otroškimi predstavami najdemo naslednje: Kroki, veliki krokodil (Gledališče Jaz in ti, 1993), Rdeča kapica (Gledališče Glej, 2000), Janko in Metka (Gledališče Glej, 2001), Ali Baba in štirideset razbojnikov (LGL, 2002), Sneguljčica (Gledališče Glej, 2005), Ostržek (LGL, 2015), Zlatolaska in trije medvedi (Gledališče Konj, LGM, 2019), Karelčkove zgodbice (LGL, 2016), Zlata ptica (LGM, 2014), Sanje o zvezdi (LGM, 2016), Želodkova skrivnost (LGM, 2022) in številne druge. V segmentu predstav za odrasle izstopajo: Zbogom, princ (CD in Gledališče Konj, 2001), Kdo bo Jodlu nataknil zanko (Gledališče Konj, Društvo lutkovnih ustvarjalcev in CD, 2002), Peskar (Gledališče Konj, Društvo lutkovnih ustvarjalcev in CD, 2002), Svetnik Krespel (Gledališče Konj, Društvo lutkovnih ustvarjalcev in CD, 2003), Kleist (SMG, Gledališče Konj, 2006), Hiša Marije Pomočnice (SMG, Gledališče Konj, 2008), Prepovedane ljubezni (LGL, Gledališče Konj, 2009), Stolp (SMG, LGL, Gledališče Konj, 2011), Salto mortale (LGM, 2012), Narcis in Eho (LGL, 2008) ter Besede iz hiše Karlstein (LGM, Gledališče Konj, 2017). V tujini je med drugim režiral predstave Nekoč je bilo jajce (2023) v mostarskem Gledališču lutk, Kroki in prijatelji (2016) ter Živalske zgodbe (2022) v Gledališču za otroke in mlade v Kragujevcu in Zajec in pes (2021) v beograjskem Lutkovnem gledališču Pinokio.
Seznam predstav, kjer je sodeloval kot scenograf in avtor likovne podobe, je dolg in vsebinsko izjemno raznolik. Med njimi so: Hobit (1994) in Miša Kulička (1996) v praškem gledališču Minor, Hamlet (Društvo lutkovnih ustvarjalcev, 1994) na neodvisni sceni, Belin (1997) v Prešernovem gledališču Kranj, Večni hodec (2004) v Štok Teatru v Šmihelu, Krabat (2014) v Lutkovnem gledališču Ljubljana, Gledališka Bum-Bonjera (2014) v SNG Drama Ljubljana, Sijaj (2013) v Cankarjevem domu ter Zvonar (1997) v Slovenskem mladinskem gledališču. Kot lutkar in scenograf je bil znotraj ateljeja Lutkovnega gledališča Ljubljana vključen v več kot štirideset inscenacij.
Vse navedeno potrjuje osupljivo dejstvo: gre za avtorja, ki je v skoraj petdesetletni karieri ustvarjal neprekinjeno. Izdelal je dobesedno nešteto lutk in jih vpletel v zavidljivo število uprizoritev – svetov in svetovij, ki jih danes prepoznavamo že na prvi pogled kot Omerzujeve.
Če temu dodamo še bogat opus knjižnih in revialnih ilustracij, se sestavi svet ustvarjalca, ki nam skozi različne medije redno in ažurno podaja podobe sveta, vselej ulovljene v specifičnem in natančno izostrenem trenutku.
Omerzu je subtilen diagnostik časa, prisluškovalec senc, portretist sodobnosti, svarilec prihodnosti in varuh preteklosti. Njegova predanost lutki – v misli, izdelavi, režiji in tihih postavitvah – predstavlja edinstven in trajen fenomen v slovenskem lutkovnem prostoru.
Lutkovno-prostorske postavitve (če jih ob mnogih preglednih razstavah naštejemo le nekaj): Solze (2006), Omizja (2009), Avtomati – gledališče smrti (2008), Gospod stotnik – Ivan Cankar in Evropa (2018), Mizoginija (2024) ter seveda zadnja v sklopu Oraklja (2025) Mednarodnega grafičnega bienala so več kot razstave in več kot dogodki. So doživetja prostora obstoja v prostorih z lutkami.
Dr. Jure Mikuž v svojih študijah Omerzujevega dela izpostavlja, da » /.../ brezhibno obvlada idejno zasnovo, scenarij, skice, risbe in slike scenografije in figur, njihove manjše in večje osnutke, premikanje in zvenenje, osvetljavo in vse drugo, kar oživi njegove javne predstavitve. V njih odrski prostori preraščajo v fantastično resnično in domišljijsko večprostorje z neverjetno mehaniko gibanja neživih predmetov, kar soustvarjajo luči oziroma svetloba, prepletena igra figuralnih in abstraktnih senc, zvoki besede in glasbe, skratka vsi elementi, ki gledalca preselijo v irealni, onirični teatrski svet.«[1]
Dr. Blaž Lukan pa o Omerzujevem umetniškem delovanju razmišlja takole: »Njegovo ustvarjanje sem in ga še vedno razumem kot več kakor zgolj obrtniški, "tehnološki” ali ”materialni” prevod različnih besedilnih predlog v likovni oziroma gledališki medij. V njem sem našel avtentični ontološki razmislek o naravi likovnega in lutkovnega ”odraza“, ki ga predstavlja lutka kot ”neživi objekt”, hkrati pa kot tista potencialnost, ki je po eni strani substanca vsega živega, bivajočega, in po drugi strani ustvarjanja in kreacije kot take.«[2]
Češki teatrolog Ondřej Hrab v študiji Kruh, lutke in čas (1988), kjer razmišlja o gledališču Bread and Puppet Petra Schumanna, izpostavlja, kako se v kričanju sodobnega gledališče izgublja šepet lutk. Ta misel se zdi kot neposreden odsev dela in časa Silvana Omerzuja, kjer »Lutke molčijo. Njihovo molčanje pa preglasi vsak krik. Njihov mir se dviguje nad vso ontološko histerijo.«[3]
Kot da bi o Omerzuju pisal tudi njegov dolgoletni prijatelj in sodelavec, češki lutkovni mislec Karel Makonj, ko razmišlja o temeljni naravi lutke. Omerzujeva poetika se zrcali v tej misli: »Lutka je sposobna uresničiti romantična hrepenenja. S svojo ne-subjektivnostjo, s svojo ne-človeškostjo, s svojo podrejenostjo materialu je lahko mirno takšna, kakršna je. Lutka je pravzaprav uresničitev romantičnega ideala, je njegov rezultat. /.../ Svet lutke tako kot svet pravljic ni svet ljudi. Lutka je bolj romantična od samega romantika.«[4]
Silvan Omerzu – večni iskalec, zahtevni mislec, neutrudni delavec in neozdravljiv arhitekt romantike, lepote, sanj, svetlobe in senc. Celostni lutkovni avtor z izjemno bogatim, večplastnim, vsebinsko in formalno premišljenim opusom ter živo, nepopustljivo ustvarjalno mislijo.
Za vrhunski prispevek h kulturi in umetnosti v Sloveniji prejme Silvan Omerzu Klemenčičevo nagrado za življenjsko delo na področju lutkarstva in lutkovne umetnosti.
[1] Citat dr. Jureta Mikuža je prevzet iz njegove utemeljitve za nagrado.
[2] Citat dr. Blaža Lukana je prevzet iz njegove utemeljitve za nagrado.
[3] Hrab, Ondřej. Chléb, loutky a čas (Kruh, lutke in čas). 1988.
[4] Makonj, Karel. Od loutky k objektu (Od lutke do objekta). Pražská scéna, 2007, str. 34.
Pengovovo listino za vrhunske stvaritve na področju lutkovne umetnosti prejme
MATIJA SOLCE
Matija Solce je ena najizvirnejših ustvarjalnih sil sodobnega slovenskega lutkarstva. Njegovo delo presega ustaljene gledališke forme in lutkovno umetnost dosledno umešča v nove, pogosto nepričakovane prostorske in družbene kontekste. Njegove uprizoritve so site-specific dogodki, ki gledališče iztrgajo iz institucionalnega okvira in ga pripeljejo neposredno med ljudi.
V središču njegove umetniške poetike je snovnost – prisotnost materiala, ki skozi animacijo in zvočno transformacijo zaživi kot dinamičen organizem pomena. Solce s svojo harmoniko in prepoznavno večplastno izraznostjo – v kateri se prepletajo lucidni humor, premišljena ironija, mojstrska animacija, kritična ost in avtorska glasba – ustvarja kompleksne umetniške kompozicije, nasičene z emocijo, ritmom in življenjskim impulzom.
Njegovo gledališče je več kot le oder – je prostor raziskovanja, soustvarjanja in družbene angažiranosti. V njegovih predstavah se briše meja med ustvarjalcem in občinstvom; gledalec postane aktiven udeleženec, predstava pa prostor skupnostne izkušnje in srečanja. Njegove uprizoritve se ne izogibajo filozofskim, sociološkim in političnim temam, temveč jih z umetniško močjo odpira kot prostor refleksije in dialoga.
Ključna razsežnost Solcetovega delovanja je njegova sposobnost povezovanja umetnikov v skupnosti – ne le znotraj posameznih projektov, temveč kot širšo, trajno umetniško prakso. Kot režiser, performer, skladatelj in glasbenik avtorsko ustvarja glasbo za svoje predstave in sodeluje z zasedbami, kot so Fekete Seretlek, Etno Histeria World Orchestra in Grad gori!. Njegova umetnost se pogosto rojeva skozi sodelovanje in sobivanje, kar uresničuje tudi kot umetniški vodja festivalov Kavč in Floating Castle / Plavajoči grad.
Izjemen primer njegove večžanrske poetike je projekt 3JA! (SLG Celje, 2024), ki združuje koncert, lutkovno predstavo, turistično pot, instalacijo in družabni eksperiment. S tem Solce uspešno prenaša svojo avtorsko mislijo iz neodvisne scene v institucionalni prostor in lutkovno poetiko umesti v klasično repertoarno gledališče, kar pomeni pomemben premik v razumevanju sodobnega gledališkega prostora.
Matija Solce z avtorsko drznostjo, izrazito ustvarjalno močjo in edinstvenim skupnostnim pristopom ne le odpira, temveč širi in preoblikuje poti lutkovnega gledališča za odrasle v Sloveniji. S prebojnim opusom zadnjih let – 3JA!, Harms je kriv! (Teatro Matita, MCLU Koper, 2023), Temnica (LGL, 2022), Mesarica (Teatro Matita, 2021) – postavlja nove estetske in vsebinske mejnike ter soustvarja raznoliko, relevantno in prepoznavno podobo sodobne lutkovne umetnosti.
Pengovovo listino za vrhunske stvaritve na področju lutkovne umetnosti prejme
KATJA POVŠE
Katja Povše že več kot tri desetletja pomembno soustvarja podobo sodobnega slovenskega lutkarstva. Umetniško pot je začela na neodvisni sceni Gledališča Labirint, nadaljevala v ansamblu Lutkovnega gledališča Ljubljana, zadnji dve desetletji pa kot samostojna umetnica razvija raznolik in slogovno prepoznaven opus.
V ospredju njenega delovanja so avtorske in solistične predstave pod imenom Gospodična Bazilika (Kako objeti ježa (2024), Ves svet je marmelada (2021), Zavrti tigra (2019) idr.), v katerih se likovna domišljija prepleta s pripovedno tankočutnostjo in subtilno odrsko poetiko. Njeno igralsko izražanje – tako za otroke kot za odrasle (npr. Nevidna ženska (APT Novo mesto 2022)) – temelji na prefinjeni animaciji ter nežni, duhoviti in izrazno močni odrski prezenci. Z izostrenim občutkom za formo in širokim ustvarjalnim razponom gradi gledališke svetove, ki segajo od intimnega do univerzalno sporočilnega.
Kot režiserka je v zadnjih letih znotraj obeh lutkovnih institucij in na neodvisni sceni ustvarila niz nagrajenih in likovno dovršenih predstav za otroke: Buba (LGM, 2023), Mamin zmaj (Hiša otrok in umetnosti in Lutkovno gledališče FRU-FRU, 2022), Gozdovilimo! (Društvo lutkovnih ustvarjalcev, 2022), Ferdo, veliki ptič (LGM, 2020), Nihče čez črto! (LGL, 2020) … Njene uprizoritve so zasnovane kot polnokrvni, poglobljeni svetovi, ki iz raznolikih vsebinskih izhodišč oblikujejo poetične, estetsko prefinjene in pogosto humorne pokrajine. Te svetove odlikujejo natančna dramaturgija, subtilna režijska poetika ter bogata domišljijska večplastnost in pomenljivost.
Posebno mesto ima tudi na področju gledališča za najmlajše: kot soustanoviteljica AEIOU – gledališča za dojenčke in malčke že več kot petnajst let soustvarja senzibilne, vizualno premišljene predstave, ki pomembno zaznamujejo razvoj tega specifičnega gledališkega področja.
Njeno umetniško snovanje temelji na poglobljenem raziskovanju izraznih možnosti lutkovnega medija – od poetičnih miniatur do kompleksnejših uprizoritev. Ključna so presečišča med pripovedjo, oblikovno govorico in animacijo, kjer razvija prepoznaven, avtentičen umetniški jezik. Z mojstrskim prepletom vizualnega in besednega ustvarja celostne, estetsko izbrušene svetove.
Od leta 2018 lutkarstvo poučuje na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, na Pedagoški fakulteti in Fakulteti za socialno delo, kjer spretno povezuje prakso s strokovno refleksijo ter lutkovno umetnost razume kot celovit ustvarjalni in raziskovalni proces.
Lutkovno ustvarjanje Katje Povše, prežeto z estetsko dovršenostjo, izrazno subtilnostjo in izvirno poetiko, sodi med najizrazitejše dosežke sodobnega slovenskega lutkarstva ter potrjuje njen dragoceni in neponovljivi prispevek k razvoju lutkovnega gledališča pri nas.
Pengovovo listino za vrhunske stvaritve na področju lutkovne umetnosti prejme
MAJA KUNŠIČ
Maja Kunšič je igralka, animatorka in interpretka, ki že več kot tri desetletja sooblikuje slovenski lutkovni prostor. Z izjemnim igralskim razponom, senzibilnostjo in predanostjo umetnosti je kot dolgoletna članica Lutkovnega gledališča Ljubljana sodelovala pri več kot šestdesetih produkcijah. Suvereno prehaja med različnimi tehnikami in poetikami, njena subtilna animacija in močna odrska prezenca pa ustvarjata prepričljiv in občuten oder – tako v predstavah za otroke kot v kompleksnejših uprizoritvah za odrasle, kot so Mojster in Margareta (LGL, 2018), Sedem vprašanj o sreči (LGL, SMG, 2020) in Misterij sove (LGL, TJP – Centre Dramatique National d’Alsace, Strasbourg, 2017).
V zadnjem desetletju njen izraz vse bolj zaznamujeta poglobljena gledališka refleksija in ustvarjalna drznost. V mednarodni koprodukciji Moby Dick (LGL, Plexus Polaire, Nordland Teater, 2020) s svojo animacijsko dovršenostjo in izrazno prisotnostjo soustvarja enega ključnih projektov sodobnega evropskega lutkarstva.
Vrhunec njenega ustvarjanja predstavlja Hiša za lutke (LGL, Plexus Polaire, 2023) v režiji Yngvild Aspeli – skorajda solo uprizoritev, v kateri oživi dvanajst lutk v naravni velikosti in sama interpretira vse vloge Ibsenove drame. S tehnično preciznostjo, igralsko zrelostjo in fizično prezenco ustvari umetniški presežek, ki združuje monodramo, multianimacijsko mojstrovino in psihološko poglobljeno refleksijo. Z izostrenim občutkom za ritem, prostor in pomen gledalca vodi skozi večplastni svet resničnosti in iluzije, snovnega in simbolnega, čustvene intenzivnosti in igralske distance. Predstava je bila z velikim navdušenjem sprejeta tako doma kot na tujih odrih.
Tudi ob mednarodnih uspehih ostaja Maja Kunšič nepogrešljiva soustvarjalka slovenskega lutkovnega gledališča. Klasiko in sodobne narative je s proniciljivo tankočutnostjo združila v avtorski uprizoritvi Palčica (LGL, 2023).
Maja Kunšič obvladuje vse ravni lutkovne umetnosti – od precizne animacije in izrazite prezence do subtilne interpretacije in občutka za poetični jezik lutke. Njeno ustvarjanje združuje mojstrstvo obrti z umetniško globino, zato znova in znova ustvarja emocionalno bogate in izrazno dovršene lutkovne svetove. S svojo igralsko močjo, umetniško zrelostjo, ustvarjalno širino in mednarodno prepoznavnostjo je ena najvidnejših ambasadork slovenskega lutkarstva.
UNIMA SLOVENIJA
Klemenčičevo nagrado in Pengovovo listino UNIMA Slovenija podeljuje od leta 2009, s čimer izpostavlja vrhunske dosežke ter ključne prispevke k razvoju slovenske lutkovne umetnosti.
Kot nacionalni center mednarodne organizacije UNIMA si dejavno prizadeva za utrjevanje in širjenje lutkarstva, povezuje posameznike in institucije ter tradicijo prepleta s sodobnimi praksami. Njeno delovanje temelji na ohranjanju lutkovne dediščine, podpori strokovnemu razvoju in spodbujanju prepoznavnosti slovenskega lutkarstva v mednarodnem prostoru.
S podeljevanjem prestižnih priznanj, obeleževanjem svetovnega dneva lutkarstva ter organizacijo razstav in spominskih dogodkov ohranja živ stik s preteklostjo, hkrati pa ustvarja možnosti za prihodnje umetniške in raziskovalne usmeritve. Posebna pozornost je namenjena tudi pretoku znanja in strokovnih izkustev ter spremljanju svetovnih trendov.
Novost predstavlja spletna platforma Lutka, ki jo je UNIMA Slovenija vzpostavila kot prostor za celostno spremljanje in raziskovanje sodobne lutkovne umetnosti. Platforma združuje kritiška besedila mlajše generacije, dokumentarne portrete vidnih ustvarjalcev in strokovno publicistiko. S tem omogoča refleksijo in izmenjavo idej, hkrati pa s sledenjem aktualnim dogajanjem prispeva k poglobljenemu razumevanju in nadaljnjemu raziskovanju lutkovne umetnosti.
